Skupni evropski referenčni okvir učenja, poučevanja in ocenjevanja jezikov je nastal leta 1991 z namenom, da se jezikovni standardi v Evropi poenotijo. Tako omogoča jezikovni okvir primerjavo jezikovnih znanj prebivalcev iz različnih evropskih držav. V praksi lahko na primer delodajalec objektivno preveri znanje tujih jezikov svojih kandidatov, če ti v svojem življenjepisu to seveda navedejo na podlagi jezikovnega okvira in ne s subjektivnimi oznakami kot npr. aktivno/pasivno znanje jezika.